Posted by: ziva | Under: Živin Life & Misli | (3) Comments
Vsake toliko gotovo vsi obujamo spomine na pretekle dogodke, ki jih potem razčljenjujemo in analiziramo. Pa vendar, ste se kdaj zalotili med premišljevanjem o preteklosti drugih ljudi? Tistih, ki so bolj ali manj, hočeš ali nočeš, postali del vaših življenj. Ali ste kdaj v glavi razkosavali raznovrstne, morda povsem nepomembne detajle, ki ste si jih zapomnili med kakšnim razgovorom in za katere se vam je kasneje dozdevalo, da so še kako pomembni gradniki vaše nadaljne usode?
Ko “kar je bilo”, kar na enkrat postane “kar je”. Preteklost oživi. Postane sedanjost. Pa ne le v prijetnem smislu (lahko tudi), temveč v zoprnem, tečnem razžiranju misli. In takrat se navadno tolažimo z vedno istimi, racionalno premišljenimi frazami, kot so “kar je bilo, je bilo” in “vse ima svoj namen”. O.k, bo držalo, da se lahko posameznik ob pomoči avtosugestivnega ponavljanja omenjenih stavkov in sočasnim razumskim premlevanjem dogodkov iz preteklosti, ki so se dotikali izključno nas samih, vendarle s časom pomiri in spravi skupaj. Ampak, sedanjost JE odraz preteklih dogodkov, in kaj se zgodi, ko posameznik sam sebe iritira in se obremenjuje s stvarmi iz preteklosti druge osebe. Pa naj gre za prijatelja, sodelavca, partnerja, družinskega člana,.., nekoga, s katerim smo v, trenutno za nas, pomembnem odnosu. In ja, marsikdo (tudi jaz ne izostanem) bi rekel “obremenjuj se raje s saboj in se spravi v red, kakor da razmišljaš o takšnih bedarijah, ki se te navsezadnje sploh ne tičejo”. Ampak problem nastane, ko se pravil v smislu “brigaj se zase” nehote ne zmoremo držati in si predstavljamo, da določene stvari iz preteklosti drugega posameznika vendarle vplivajo na naše življenje. Seveda bo držalo, da tega ne počnemo vsi, in v vseh situacijah. Pa vendar se dogaja. Nekaterim se. Takrat, ko dobimo občutek, da sedanjost tako korenini v preteklosti drugega (kar je dejansko na nek način tudi res), da so deli te preteklosti prisotni prav na vsakem njegovem koraku in v vseh njegovih (ali pa vsaj občasnih) mislih.
Sicer ne vem, ali se gre omenjeno stanje, ki ga nekateri doživljajo/mo, pripisati nizki samopodobi ter majhni samozavesti in iz njiju izhajajočega dvoma - v sebe, v drugo osebo, v odnos,.., ali pa morda prevelikemu Egu in shizofreničnemu perfekcionizmu. Morda pa celo obojemu hkrati. Morda zadnji razlog izvira iz prvega. Situacija, ko posameznik prav bolestno goji težnjo, da bi bil najboljši (prijatelj, delavec, ljubimec, partner,..), saj te v nasprotnem primeru sploh ni, ne moreš biti, ne moreš obstajati. Ne ti! Zato se za voljo neuspeha raje umakneš. Zakaj? Ne vem. Morda sta razlog strah in jeza, ki ju poraja pomanjkanje samospoštovanja in zadovoljstva s samim seboj. Najhuje pa je to, ker tekmuješ z duhovi iz preteklosti. Ker se bojiš, da je bil tvoj predhodnik boljši od tebe ali pa je opravljal delo tako dobro, da boš sam slej ali prej pogorel. Ker čutiš, da ne boš zmogel konkurirati podobi iz preteklosti, ki pa si jo, nenazdnje, morda skonstruiral celo sam. In potem se želiš samo še umakniti. Želiš si stran, svojemu notranjemu miru naproti. V svet brez konkurence iz preteklosti, ki skozi tvoje lastne misli grabi po sedanjosti. O.k, včasih bi bilo fino tudi brez tiste, ki je prisotna tukaj in zdaj. Ampak…
… tisto lahko vsaj “mahneš po buči”! 
*******************************
==>