Stres

Objavil: scarlet | Kategorija: Uncategorized | (349) Comments

Tagi:

Pisem o stresu sedaj, ko je (tokrat) za menoj  in pisem zato, da vam, ne glede na spol ali leta polozim na srce, da se je potrebno na ta fenomen pravocasno pripraviti. Na zalogi je potrebno imeti  metodo, obrtnisko finto, kako ga prepoznati in cim hitreje zatreti - s casom namrec pridobiva na moci in vedno tezje se ga je otresti. Ja, bom povedala konkreten primer…pred tem  le se tole: s stresom se bomo predvsem pa boste srecevali pogosteje, kot moja generacija (recimo, da z blogom nagovarjam generacijo moje hcere, se pravi, pozna dvajseta), jaz sem ga podcenjevala v smislu ” z voljo in pametjo je vse mogoce” (malo Morgen) in mi je bilo pet dni tukaj v Kairu za popenit.  Se vedno sem sedela v istem luksuznem duplexu, nobene dodatne objektivne tezave, ampak na prsih sem imela pet ton, spanja ni bilo nekaj noci, dihala sem plitko…Literarni poglavar Winetu bi rekel,da sem intenzivno iskala velikega Manitouja (indijanskega boga, to se dogaja, predno se preselis v Vecna lovisca- kapiramo, ne). Jah, preplet racionalnega in iracionalnega seveda, tako kot to pac pride v paketu. Sprozilec je stvaren, situacija je stvarna, reakcija na situacijo pa precej iracionalna - ceravno pogojena zelo fiziolosko.

Ok, sem bila v fazi selitve (premik z enega kontinenta na drugega), to sem doslej ze nekajkrat storila…. v razlicnih starostnih obdobjih. Selitve sem urejala  mimogrede, z malce napora in nervoze seveda. Tudi tokrat je slo verjetno precej podobno,  a vendar se me je celoten podvig neprijetno dotaknil. Tresnila sem v pravi negativni stres…in bilo je hudo, pocutila sem se nebogljeno, nisem vedela kaj storiti - jaz, ki sem vedno znala racionalizirati, odmisliti, si pomagati! Pri vsem tem se odhoda domov res veselim, iz srca…da bi clovek popenil.

Dobila sem skratka lekcijo, da nisem imuna pred (negativnim) stresom in da moram v izogib ponovitvi marsikaj storiti. Stres ni “lari fari”, ki se dogaja starim nezadovoljnim babam (dedci o tem ne govorijo, a so njegove najvecje zrtve), stres je realnost danasnjega casa - vceraj sem ravno prebrala vest o tragicni smrti prekrasne dvajsetletne kazahstanske manekenke Roslane, ki se je strmoglavila s svojega manhatenskega neboticnika….In kaj je treba storiti? Prisluhniti sebi, biti fizicno aktiven, prepoznati zgodnje znake (jaz jih nisem, pa sem kao jako pametna) in jih ne odpraviti kot “le” nervozo, poklicite prijatelja/ico  ali se stisniti k svojemu partnerju in mu povedati o svojem pocutju….OK, jaz partnerja nimam, po nekaj dnevih sem poklicala prijateljico, ki me je napilila po telefonu in mi zaukazala,da hodim gor in dol po stopnicah  duplexa……Skratka, stres je kukuruz, je realnost, a se ga da prijeti za roglje in obvladati. O tem sem pisala zato, ker sem menila, da je bolj ali manj izmisljotina presranih razvajenih menedzerjev in njihovih gospa….Ne ne. pazite na stres.

Pred odhodom iz Kaira

Objavil: scarlet | Kategorija: Uncategorized | (345) Comments

Tagi:

Sedim v svojem prekrasnem duplex stanovanju, oblecena le v  krpico skoraj prozornega indijskega bombaza (ne, to ni “hot line”), pogled mi izza lap-topa preko dveh vzdolznih sedeznih garnitur seze do steklenih vrat balkona in potem potuje naprej preko krosenj cvetocih “ognjenih dreves” in mangovcev  do srebrnkastega Nila, v katerem se ob drugem bregu mladez ze veselo kopa. Idilicno, a ne? No tricetrt ure prej sem sedela v avtomobilu sredi neznosne gnece petih, morda pa treh ali sedmih kolon plocevine - res ne morem reci, ker ni pasov, vozniki se “pushajo”iz skrajno levega  na skrajno desni konec, medtem vse stoji in se vriva v morebitno nastalo vrzel. Glavno je namrec, vriniti se noter- potem seveda pride do “bottle neck” ucinka, zmaga vecji in mocnejsi …ampak zivce izgubljamo v glavnem zapadnjaki. In obveljamo za grobe, za “rude” - jah, kdor se jezi, izgubi. V to kategorijo, zal sodim …to je ena mojih dozivljenskih nalog,  “anger management”. Skratka- bila sem besna, bilo je vroce, za pot desetih minut sem porabila stirikrat toliko…In ves cas sem bentila in tulila na glas (ker se vozim sama), da hvala bogu (sicer sem ateist!!), da se moja egiptovska zgodba izteka. Hja, nic novega - belo in crno, jing in jang, ga ni veselja brez kaplje pelina in se in se v tej smeri…

No ja, moja tokratna tujina mi res ni pisana na kozo, kot bi rekli Otocani “it is not my cup of tea”. In ker je nisem sprejela- ma alergicna sem bila nanjo- mi je bilo v tem okolju seveda tezje ziveti: zaprla sem se, naredila mentalni blok, nicesar me ni zanimalo, nic me ni potegnilo in pritegnilo.Naredila sem, kar vsem mladim z velikim zanosom svetujem, naj ne pocnejo: zaprla sem se in “odtrpela”. Tako mi tudi zanimivi ljudje in svetli dogodki niso prisli blizu, obrambni mehanizem, a verjetno tudi “my loss”. Kaj vem. Tako je pac bilo dolga stiri leta. In mislim - dolga, tukaj cas pocasneje tece.

Danes so mi od spediterja prinesli kartonaste skatlje za pakiranje. In ko bom pakirala, bom imela priloznost razmisljati, cesa sem se naucila, saj le to steje (po mojem). Obcutje: v glavnem veselje (prvic!!) zaradi povratka domov (ma verjetno najbolj zaradi Tare), pa en kancek spoznanja, da so nekatere reci vendarle lepe. Hja, na to temo se bom v teh dneh se vracala. In ker sta Princeska in Racunalnicar nekje v Avstriji na rok-koncertu, bom komunikacijsko podhranjena in bom pisala….

Ugajati

Objavil: scarlet | Kategorija: Uncategorized | (349) Comments

Tagi:

Pa spet malo k babjim temam… k nekaterim vzorcem vedenja, ki  jih v zadnjem obdobju opuscam - odpadajo pravzaprav sama - pa sem se jih dolgo oklepala. Recimo: ugajanje. Ugotavljam, da se nic vec ne trudim ugajati, da ne prosjacim vec za naklonjenost. Pa sem to dolgo dolgo pocela…..Strasno sem si zelela, da bi me imeli radi, zato sem se trudila ugoditi vsem vsakomur okrog sebe - v druzini, v soseski, v soli..Tezko sem rekla “ne”, ce sem to besedico izdavila, sem se pocutila krivo. Ce me nekdo ni kar takoj maral, sem bila prepricana, da je z menoj nekaj narobe, da sem storila nekaj narobe, da sem bila-recimo-egoisticna. In bolj sem se trudila, slabse je bilo, nikoli konca..Potem se je k temu pritaknila potreba, da ugajam moskim…kako krasno je bilo, ko sem bila sprejeta, ko me je nedko sprejel in s tem potrdil, da sem dovolj dobra in cedna!! Na se sem gledala skozi tuje oci, v njih sem iskala potrditev svoje vrednosti - kako grozno, pateticno, jalovo pocetje!! Pa so bila leta, ko mi je bilo dalec najpomembneje biti priljubljena - koliko hudih besed, zamer in bedarij je bilo povezanih s tem, se danes se spomnim kaksnih malenkosti, me kar pogreje.

No potem sem na sreco tudi jaz dozorela in prenehala pozirati. Naucila sem se reci “ne” (ljubeznivo a odlocno) in  se prenehala skrivati pred neprijetnimi situacijami (ki zaradi nojevske drze niso izginile, le jaz sem se bedno pocutila). Zgradila sem si  samopodobo in samospostovanje, ki ni  odvisna od pogleda drugih. No najblizji in tisti, na cigar mnenje nekaj dam, me se vedno custveno premaknejo, zaniham, a se spet uravnotezim. Ce se z njimi sporecem je to zaradi kaksnega stalisca, zaradi necesa, kar je kdo od nas naredil - ne sporecemo se, ker bi se zavrnili kot osebe. nekdo je nekaj bedastega rekel, ni pa se zato sam bedast. Seveda imam se vedno zeljo, da bi ugajala, to se mi zdi normalno - vendar zaradi nje v nobenem odnosu (starsevskem, sluzbenem, prijateljskim, ljubezenskim) ne prosjacim, ne moledujem. Sem, kakrsna sem, do nekaterih mi je veliko, do drugih malo manj, do nekaterih sem prijateljska, do drugih profesionalna, nekatere imam brezpogojno rada…poskusam biti iskrena do sebe in do njih. In sem seveda vesela, ce ugajam, ce sem sprejeta …ampak to je zdaj kot neke sorte darilo. Lahko zivim tudi brez njega.

April - Kuvajt

Objavil: scarlet | Kategorija: dogajanja, potovanja, razmišljanja | (355) Comments

Tagi:

Naslov “april” je nevtralen. Rada bi sicer pisala o nekaterih osebnih receh, a za to se nimam zelene luci od Twayle in Racunalnicarja (ki, mimogrede, ze zdavnaj ni vec neizkoriscen in nerealiziran- ampak hudo aktiven v zahtevni sluzbi, “miga” pa se poleg tega), tako da se zadrzujem in “svastarim” (pisem o tem in onem).

April v Kairu  je prijeten: vreme je nepredvidljivo, ne v smislu padavin, ampak vetra, ki ga  spremljata padec temperature in veliko peska v zraku. Mislim, da sem ze napisala, da se spomladanski veter imenuje “hamsin”/petdeset, ker je vcasih   trajal priblizno 50 dni. Vse skupaj je lustno, nebo postane naenkrat rumeno, stemni se in svetloba je nenavadna, skrivnostna.  Cez dan med 25 in 30, ponoci mickeno manj…kot z razglednice (”picture postcard conditions”).

V sredo sem se vrnila s stiridnevnega bivanja v Kuvajtu (bolje: v hotelu Sheraton), dve in pol uri leta od tukaj. Dezela je,po tistem, kar sem prebrala in viedela s pticje perspektive RES ena sama puscava. Ni oaz, ni votlin, ni skrivnostnih podtalnih jezer (kot v Saudski Arabiji recimo). OK, ima nafto - ampak, sedeca v udobnem klimatiziranem “nicu”sem se sprasevala, kaj so domorodci  poceli pred l.1971, pred naftnim sokom, ko ni bilo denarja? Kje so se skrivali med tremi vrelimi meseci, ko zivo srebro poskoci na 55, so sploh tam ziveli ? Jer res mogoce, da so arabski konji avtohtona pasma? Od kar so Kuvajtcani nepojmljivo obogateli in dobesedno  presedlali s kamel na Forde in Ferrarije, se poleti selijo na tuje, kjer imajo svoja stanovanja in jahte, del imigrirane delovne sile prav tako, ostanejo usluzbenci in sluzincad, tisti, ki morajo. Nisem videla soncnih kolektorjev, spoznanje o nujnosti uporabe  drugih in drugacnih energij do naftnih drzav se ni prodrlo. Sheraton, hotel s sedmimi zvezdicami (ima vse, ampak vse je iz uvoza) nima parka - na vprasanje o sprehodu me napotijo v gym…Ni kulture bivanja in gibanja zunaj.

V Sloveniji je - vsaj bil- april ocarljiv, verjetno ga tudi malcek idealiziram, pa si klicem v spomin le razkosje zelenja, vonjav, rastja…Kajetan Kovic in njegova famozna Zelena pesem (jih ima za vse stiri letne case- mimogrede za Stajerce/Prleke - gospod je doma iz Radenec!!)…meni je zaznamovala odrascanje.Njegova knjizica je na  polici v moji spalnici (tako kot dela moje drage Neze), na dosegu roke, tudi ponoci…ko se misli kristalizirajo, obcutja pa stanjsajo na pravo vsebino, brez odvisnjih mehurckov.

malo se dolgocasim, ker ne morem vec h konjem, kar je bila sicer moja vikend stalnica.Je tako naneslo, da so me “sunili” iz mojega kluba, v katerem sem bila vec kot tri leta (sprememba lastnika in ocitno tudi namembnosti -manj naivni od mene pravijo, da gre za pranje denarja).  Ej, tudi to je april!! Morda je pa dobro tako, lahko pa, da si letela s konja, se polomila…

Pocasi se obracam proti domu, proti Ljubljani, proti izzivom, ki me tam cakajo. Zadeve bodo precej drugacne od tistih l.2004, ko sem odsla - ne bom mogla ensotavno stakniti obeh konckov in se bo nadaljevalo. Medtem se je tudi doma dogajalo….

Ziveti v trenutku

Objavil: scarlet | Kategorija: razmišljanja | (378) Comments

Tagi: carpe diem da ali ne

Bolj ko premisljujem, vecji problem imam s famoznim “carpe diem” konceptom, ki se je prijel med mladimi. Vprasujem se, ce so se novodobnega hedonizma/uzitkarstva oprijeli, ker imajo obcutek brezperspektivnosti ali je ravno obratno…v smislu, “ah, pa saj se nicesar ne izplaca, vse je brez veze- vazno je, da se imamo zdaj fajn”. Meni nekaj ne stima.

Viseti na preteklosti na nacin “kako je bilo takrat lepo, kaj bi bilo, ce ne bi takrat zavozil..” prav gotovo nima smisla, ker gre za prazno trosenje energije in za pogled nazaj, ki ne omogoca koraka naprej… in naprej je treba iti. Prav tako nima smisla le sedeti v naslonjacu in zidati gradove v oblakih prihodnosti… ob tem se pa dogajajo odnosi in dogodki, ki jih zamujamo in iz katerih se edino lahko ucimo. Se pravi, je smiselno ziveti sedanji trenutek in se zavedati njegove dragocenosti- to je edini cas, na katerega lahko dejavno vplivamo, iz njega nekaj naredimo v skladu s samim seboj. Ampak pozor: sedanji trenutek je potrebno ziveti, ker je podarjen, enkraten - ne pa ga pograbiti, potrositi, in v njem le vegetirati - kot ljudje ga prav gotovo nismo dobili v ta namen.

Cloveku je dan spomin - zakaj? Da se zaveda svojih korenin, da dojame, da je vsota vseh “sedanjih trenutkov”, ki jih je ze dozivel in da se iz teh dozivetij tudi cesa nauci. In dan mu je tudi obcutek za jutrisnji dan - zakaj? Da nacrtuje, da vzame usodo v svoje roke - ne le, da je srecen, ampak da nekaj stori s svojim zemeljskim bivanjem in napreduje …do tiste koncne ultimativne srece (pa karkoli ze verjamemo, da je). Kot osebe in osebnosti imamo spomin - z razlogom. Da se spomnimo napak, da jih ne ponavljamo, da napredujejemo in se ljudi in reci vnaprej veselimo… Verjetno brez zmoznosti spominjanja in nacrtovanja clovek ne bi bil celovit clovek in se ne bi mogel razvijati v nobenem smilu. Zavedati se sedanjega trenutka in ga polno uziti -ce bo vse v redu, se ga bomo z vesljem spomnili, ce ne, ga v prihodnje na tak nacin ne bomo vec izrabljali. ce si v depresiji, si ujet v sedanjem trenutki - tako vceraj kot jutri ti je brez veze, danes pa sploh; ni veselja za nazaj, ni veselja za naprej. V takem stanju je clovek hiter kandidat za omamo - za alkohol, drogo, potrosnistvo ali za popolno pozabo, edino tako lahko prenese sedanji trenutek.

Carpe diem ja - ce pomeni dragocenost trenutka, carpo diem ne, ce pomeni “edino ta hip je pomemben, treba je zagrabiti, ker to je vse kar imam”. Na ta drugi smisel uzitkarstva cakajo Cerkve, psihiatri, psihologi, trgovci in nasploh vsi prodajalci megle, ki zastira nas vceraj in jutri in s tem tudi nas smisel.

Nekaj o Veliki noci…

Objavil: scarlet | Kategorija: Uncategorized | (1) Comment

Tagi:

Danes je v Kairu 32 stopinj, vceraj jih je bilo 21- velik skok, ne ves, kako se obleci. Da se cloveki ne znamo prav obleci, ni velik problem, vecji je, da na temperaturne akrobacije ne morejo takoj odreagirati rastline in zivali - in potem po Darwinu ostanejo najmocnejse in najbolj prilagodljive - pa tiste, ki so v clovekovi milosti. Domorodci pravijo, da se takole na naglo zadeve nikoli spreminjale, da so bile vedno pred tem napovedi - recimo pesceni viharji (hamsini). Za dan ali dva so nekajkrat zagrnili El Kahiro v plasc teme, hladu in peska, za tem se je vedelo, da bo vsaki dan pol stopinje visja temperatura - in se je slo sadit, zet, rezat drevje, skratka pripravljat na poletje. Ker v bistvu sta tukaj dve sezoni in pika. To pisem, ker se stalno berem, da pravzaprav zaskrbljujocih vremenskih sprememb (ali ozracnih) ni..da se pretirava. No ja, v Sloveniji so ta cas spet “zimske gume obvezne”, napoveduje se sneg…Evo, za Veliko noc ga nikoli ni bilo. Konec aprila ali v zacetku maja pac, se je zgodilo, nikoli pa ne za ta praznik.  Ko je bila Tara majhna, so k nam v Loko, v hiso mojih starsev, nekaj let zapored za prvi maj prisli Simonitiji - otroka, Tara in Jakob- sta redno tekala naokrog v skornjih, ker je bil vedno sneg, vedno je pobelil narcise…Znali smo si ustvariti prijetne urice!!

Danes je v Egiptu praznik, rojstni dan preroka Mohameda. Lokalcem smo dali prosto, mi - kar nas je bilo tukaj “nasih” - smo prisli, a tudi prej odpeketali domov, ker klima zaradi praznika ni delala…domorodcem bi lahko dal se toliko denarja, pa jih danes ne bi spravil k temu, da bi prisli pognat masine..Vecina drugih ambasad je zaprtih  zaradi velikonocnih praznikov. Tega praznika sicer tukaj razumljivo ni cutiti - njihovi kristjani (kopti) so pravoslavci in bodo ta dan prenovali nekoliko kasneje - hej, vse je relativno in stvar dogovora, da se ne bo v te reci vedno vmesavalo Boga, ki naj bi bil navsezadnje eden in isti..

 Velika noc je pri meni (verjetno tudi pri Tari) sicer  povezana  z Radgono…Nekajkrat sva bili ob tem casu pri Sedlakovih, nekako smo rekli, naj bi to preraslo v tradicijo. Scenarij je bil sicer zakolicen, a vedno drugacen: na sobotni vecer smo barvali jajca, nekaj s kupljenimi barvami, predvsem pa s cebulnimi listi - kreativni smo bili predvsem pri rastlinicah, ki smo jih potiskali pod stare najlonke, s katerimi jih je bilo najlazje pritrditi ob bodoce pirhe. Vsi skupaj smo ocarano strmeli v vzorce in se bahali z umetniskimi dosezki…seveda smo se medtem krepko podpirali z jedaco in pijaco. Sandi - ma mi ne gre v glavo, da ga ni vec med nami - nas je stalno vabil v klet ali pa nam nosil iz nje, dokler ni omagal. Mi pa tudi, le malce kasneje. Potem smo drugi dan nesli k zegnanju v radgonsko cerkev, na poti domov je bil obvezni postanek pri Kolblu - potem je pa sledila kulinarika…navadno piknik. Veliko dobre (ne vem ce zdrave!!) hrane in predvsem veliko dobre volje. Ce sva ostali tam se dan dlje, smo potem jedli samo juho in solate, ker nam je vse ostalo gledalo iz uses. Clovek je res ena pozresna zadeva…Ce pa sezem 40 let nazaj, je bilo pa sploh fino…stara mama nam je skrila pirhe v travo, vmes spustila zive zajce in mlade kozlice in smo noreli…danes se seveda trdi, kako se tega praznika sploh ni smelo slaviti v svincenem socialisticnem casu - malo Morgen!! Vsako leto smo potovali 5 ur z Opel Olmpijo k stari mami, tam mesali in kuhali in pekli (stara mama je bila poklicna kuharica), nesli v cerkev k zegnu (zadrzal se je edino oce Crnogorac kot nekdanji partizanski polit-komisar in oficir) in potem imeli takorekoc enodnevni piknik…bili smo stirje vnuki priblizno istih let (kasneje se je priduzil precej mlajsi bratranec Sandi) in ob zelo razumevajocih in za stos nadarjenih starsih smo se imeli naravnost noro.

Evo, tole mi je prislo na misel…sedim v svojem velikem duplex stanovanju in nacrtujem, kako bom delala super slavja za svoje vnuke. Da me bodo povezovali s prijetnimi recmi, ki imajo navsezadnje tudi nek pomen…tako se jaz spominjam svoje babice.

Relativnost casa

Objavil: scarlet | Kategorija: Uncategorized | (367) Comments

Tagi:

Vsi poznamo stos, da je minuta cakanja na nekaj lepega ( da pride ON, da izvemo za rezultat) eno, minuta cakanja na nekaj neprijetnega ( na zobarja, na to, da nas bo nekdo fajn natulil) pa drugo …v obeh primerih gre za 60 sekund, pa vendar. Da zafilozofiram po FSPN-jevsko/FDV-jevsko:  je pomembno tisto, kar se izmeri ali tisto, kar se obcuti? Kaj je resnicno?Je minuta dolga, ker je izmerjeno dolga 60 sek ali ker se zdi dolga? Potem so se druge relativnosti - ko jih stejes  20, je eno leto dvajsetina zivljenja, ko si petdeset, pa “le” petdesetina - leto se krajsa, njena vrednost narasca. Da se sploh ne govorim o znanstvenih dejstvih, ker ob premisljevanju o njih boli glava in se fecljajo misli: razlicno minevanje casa na Zemlji in v vesolju, pa o  zaresnem hitenju casa zaradi drugacne, krajse oscilacije zemeljske osi….spremeni se na nekaj tisoc let, takrat, ko stopimo  v drugo horoskopsko obdobje (zapustili smo obdobje rib, ko je nastalo in prevladovalo krscanstvo, smo v znamenju vodnarja, ko cvetijo individualni pogledi - tukaj ne vem, kaj nam je narediti z islamom, ki dozivlja svoje zmagovito obdobje) - ampak kukuruz, minuta naj bi bila minuta, ne glede na to, kje se meri….Ja ja, casovne zanke, bliznjice, potovanje po casu - in najkrajsa misel od vseh (t.im summary): v tem hipu je osredotoceno vse, pomembno je gledisce. Ni dokazov (pa kaj sploh so), le slutnje - potrjujejo jih  stevilni pohodniki po casu, bralci prejsnjih zivljenj, napovedovalci prihodnosti ( govorim o tistih ta pravih, ne sarlatanih) - kot je rekel “moj” ( in Indirin ) palmist in numerolog v New Delhiju Ramakrishna: gre za to, da znas brati, sicer je vse na razpolago, informacije so, le ti si analfabet, nimas ustreznega instrumentarija!! Nekaj je, cetudi ne vidis (si slep), ne slisis (si gluh), ne zaznas (si casovno omejen na tocko v koordinati tukaj/zdaj)..vrti vrti se v glavi ob taksnih mislih. In seveda ugotovis-  najmanj, kar lahko-  da je resnic nebroj in da je za te ( ampak samo za te, da ne bo pomote, vse ostalo bi bilo tiranija) resnicna  tvoja resnica. In prav je tako.Vesolje (kot lepota) obstajata le v oceh opazovalca, sicer ju ni ( in the eyes of the beholder) - ne morem se spomniti, kdo je to izjavil, je ful znano ….na pomoc!!!!!

Ja no, ura je sedem proc, tema, muslici navijajo (na zivce mi gre dejstvo, da s tem posiljuje vse druge, sicer OK), cas se nikamor ne premakne, dasi kazalec na uri tece - no ja, blazno pocasi. Ocitno danes nicesar ne pricakujem, sicer bi mi tekel hitro in bi komaj imela dovolj minut za pranje las, licenje ipd. Joj, kako mi je tu vcasih dolgcas- in cim se mi zazdi, da je pred menoj pet ur, se mi kazalec na uri, jasno, takorekoc zaustavi. Samega sebe je treba metati na fino, a ne- vse je odvisno od nas samih. Od nase odlocitve: bomo imeli v redu vecer ali se bomo smilili sami sebi….izbira je nasa, kot v trgovini.

Februar je en hecen mesec- tukaj in doma enako, saj sem enkrat ze zapisala, da bi bil “bljoc” mesec,ce ne bi bilo Tarinega prihoda..Ja ja, obet pomladi in to..za mojo kozorogovsko naturo februarja ni nobenega obeta, le prolongirana zima , medtem ko pomlad v marcu nestrpno caka, da ze stopi na oder (in jaz z njo). Od tam naprej je pa vse prav, vse tece…..

Vsem enega veselega Valentina - pravzaprav ne, vsem veliko ljubezni, to je to. Ce se ze sprasujemo o gibalu, ki edino iznici probleme o casu - naj traja dolgo ali kratko, vedno je nadvse dragocena in razlog za bivanje.

Konec tedna

Objavil: scarlet | Kategorija: dogajanja | (389) Comments

Tagi: Indija, knjige, sakkara, the story of stuff

Meni se je zacel v cetrtek, z vecerjo pri Indijcih, ki te dni praznujejo Dan neodvisnosti - razglasili so jo na 26.januar l.1949, po tem, ko so Anglezi v londonski pisarni na zemljevidu razkosali mogocno Indijo na muslimanski Pakistan (njegov vzhodni del je sedaj Banglades) ter hindujski Bharat - Indijo, kot jo danes poznamo. Ce koga zanima, super knjiga na to temo je “Svoboda ob polnoci” Larryja Collinsa in Dominiqa Lapierra. Ta dva sta spisala tudi klasiko o ustanovitvi izraelske drzave pod naslovom “Jeruzalem Jeruzalem”…Aha, me je odneslo s proge…Zbrala se je pisana, pretezno evropska druscina diplomatov …mene so hecali s Presidency, tega sem sedaj ze vajena, decki pac morajo zmerom kaj duhoviciti. Sicer smo bolj kramljali, nic resnega - jasno da vedno pridemo do Juge in Kosova, pa razlik med Azijo in Arabijo, pa do zivljenja tukaj. Predvsem smo pa uzivali ob fenomenalni preprosti hrani - preprosta se je zdela, ker je bila tako dorecena (nic slucajnega): bashmati riz z zafranom, spinaca s koruzo, melancane s kardemomom, chapati, pa curry s sirom ( ne vem, kako mi prevajamo cottage sir - stisnjena skuta, vsaj po okusu) …in v zelodcu ni nic tiscalo, Indijci so mojstri v uporabi zacimb (Kitajci jih recimo skorajda nimajo - OK, chilije in razne sojine omake).

V petek se je naredil blescec dan in sem sla v Sakkaro. Na Ring roadu ( avtocesta, ki pelje ven iz sredisca mesta in ga prstanasto objema) me je docakala gosta megla - bi obrnila, ce bi imela kje. Tako sem pa morala vztrajati in presneto me je bilo strah. Domacini luci skoraj ne uporabljajo, tu in tam malo pozmigajo, kot da bi jih sparali za jasne dni….Do kluba sem vozila eno uro. V puscavi je bilo super, soncek, nic vetra, milina… Srce me boli, ker novi lastnik dela traparije in unicuje naravo …ograje, beton, nasipi…obup. Razvoj ima cudne preobleke, ne vedno lepe in prijetne. Tudi nova jahalna uciteljica ni tako profesionalna in prijetna, kot je kazalo…sicer pa z njo nicesar nimam. Aha, videla sem tri zrebicke, vse nekaj dni stare, nepopisno lepe - mamice bele, oni pa rjavi in kustravi in radovedni. Said je hvala bogu taksen kot zmerom- ljubezniv, zanesljiv in pravi prijatelj.

Iz kluba sem “picila” direktno do velikega Carefourja - nakupila predvsem zelenjave, sadje, orescke za moje sadne dni in cistila, ki jih Sadeja kar zliva po podu - pa nic ne pomaga, mislim nobena argumentacija. In seveda meso za Blondija in njegovo kuzko; od kar sem se vrnila z dopusta, je bolj pogumna, pride- pravzaprav se pokaze -kos mesa vrzem v njeno smer in upam, da bo prisla do njega pred Blondijem ( ta svoj kos spusti, pohopsa njenega in se nato vrne k svojemu plenu, mulc).

Danes ni bilo z jahanjem nic, ker je dezevalo in pihalo…pa sem sla do pisarne in v treh urah uredila cel kup reci, ki jih med tednom nisem utegnila. Potem sem si ogledala filmcek, ki ga Twayla oglasa na svojem blogu “The Story of Stuff”/Zgodba o receh - ko se je zakljucil, sem se kar sedela in glava me je bolela. Filmcek je izvrsten, tako rekoc “obvezno ctivo” za vse nas, nespametne potrosnike. Pokaze logiko vrtenja denarja ter produkcijsko potrosniskega kroga, ki sta nas pripeljala do tocke ne-povratka….Cela zadeva se ni kar zgodila, kot recimo tajfun ali potres, pac pa je bila nacrtovana, “human design”. Nekatera razmisljanja, do katerih sem se sama dokopala, so se mi potrdila - na zalost mi nese v pravo smer. Ospice dobim, ko poslusam nase nacrtovalce politike/gospodarstvenike/strokovnjake (ta izraz je itak kompromitiran!!), kako trobijo o nujnosti vecje produktivnosti, o znizevanju cen proizvodov in plac, o razvrednotenju prav vsega - za koga vec produktov, za koga 50 vrst WC cistilcev (itak smo straniscno-vodovodarska nacija, sodec po reklamah na slovenski TV)? Izkljucno in samo za debelenje lastnikov tovarn, trgovin, transportnih sredstev. Moram razmisliti, domisliti - pa obvezno napisem nekaj na to temo, ker me hoce kar raznesti ( od nase neumnosti in kratkovidnosti - pravzaprav od logike moskega sveta, ki se problemom ne zna izogniti, ampak se jih loteva, ko se nagrmadijo). Poglejte film, please!!!

Dajmo se malo manj sekirat (za malenkosti)

Objavil: scarlet | Kategorija: razmišljanja | (411) Comments

Tagi: knjiga, sekiranje

Na nocni omarici imam vedno nekaj razlicnih knjig v razlicnih fazah prebiranja, pa se kaksno revijo in obvezno svincnik. Nekaj berem predno zaspim, nekaj, ce se ponoci zbudim in mi zvrtincene misli ne dajo zaspati…svincnik imam za krizanke in podcrtovanja. Ja, o groza, vse svoje knjige imam podcrtane (pri sposojenih se moram fino zadrzevati) ker potem so res moje - ali pa mi je ostalo od permanentnega studija!! Ugotavljam seveda, da se mi knjige po pravilu - ce le ne gre za leposlovje z zgodbico, ki jo berem po vrsti kot je treba- odprejo na straneh, ki jih v tistem casu potrebujem.

Prejsnjo noc sem se zbudila z majhnim kamenckom v prsih, ne prav velikim, a dovolj za budnost,pa sem potegnila k sebi eno od knjig Richarda Carlsona, avtorja genialne svetovne uspesnice “Don’t Sweat the Small Stuff” - kot bi se reklo, ne ukvarjaj se z malenkostmi ( ker ti bo za resnicno pomembne reci v zivljenju sicer zmanjkalo energije in casa). Knjizica, ki jo imam “v delu” se ukvarja z druzino, na katero frajer prenasa ista nacela, kakrsna je zakolicil v svoji prvi knjigi. Slucajno sem jo odprla na strani 139, kjer je poglavje z naslovom “Become Less Easily Bothered”- v prostem prevodu, “daj se no malo manj sekirat, ne skaci na vsako zogo!!”. Avtorja je nekdo vprasal, kako bi v dveh besedah oznacil bistvo povprecne osebe in po kratki refleksiji je odgovoril “easily bothered” in cela dvorana je zaploskala in se s povedanim identificirala. Gre za univerzalno resnico - vecina nas je “bothered” s prakticno vsem, kar se dogaja. Vse se nas dotakne, zaradi vsega skacemo v zrak, reagiramo, komentiramo, vsaka malenkost se nas dotakne. Ucinek??!!?? Zero, nic, niente - razen slabe volje in jeze in uzaljencev- nasih bliznjih, ki navadno kasirajo najvecjo porcijo nasih “skrbi”.In potem Carson nadaljuje, da je nagrada za popravek taksnega vedenja gromozanska: zmanjsani stres, boljsi odnosi z drugimi, vec veselja…saj je vendar jasno, da “being bothered is no fun”. Malo se je treba opazovati, biti pozoren na svoje reakcije do drugih ljudi in dogodkov ( poznamo tisto, da na dogodke ne moremo vplivati, lahko pa na to, kako bomo nanje reagirali) in se pravocasno ustaviti v smilu “ej, Sonja, spet skaces po nepotrebnem”. Velja si obljubiti, predvsem samim sebi, da se zaradi malenkosti ne bomo sekirali, da ne bomo mislili, da je to nasa dolznost. Vecina tega vedenja so navade in navade je mogoce spremeniti, ni nujno da so “zelezne srajce”. Ja, sem se kar zamislila - velikokrat tezim brez razloga, brez prave potrebe, tudi zasekiram se brez pravega razloga, po moznosti zaradi necesa, kar je bilo in zaradi strahu pred tem, kar bo (ce bo). Tukaj - smo danes in zdaj - odnosi so najvaznejsi (pravi Tara) in Carlson ji daje prav. In mislim, da sem z mislijo, da so popravki mogoci, da si sami ustvarjamo svoj raj (ali pekel), sem potem koncno zaspala.

So se druga poglavja, ki so tudi super. Ce bom imela kaj dobrih odzivov/komentarjev, bom o njih kaj napisala. Sicer pa - taksne knjige je treba imeti na dosegu roke in jih stalno prebirati. Da ne recem, da priblizno tako kot Biblijo.

Danes je v Kairu oblacno, celo dezevalo je rahlo, kar je povzrocilo paniko med vozniki - vsi namrec prisegajo na zlizane gume!! Galloper, ki ga vozim, ima nove pnevmatike, so taksne z globokim profilom, ne drsi - in sem korajzna.

Ponovoletni blues

Objavil: scarlet | Kategorija: dogajanja, kar tako | (354) Comments

Tagi: kairo, ljubljana, novo leto

Po domace receno - ponovoletna otoznost. Dobre tri tedne sem bila v Ljubljani s svojimi ljubcki (originalnimi pisalci tega bloga), bilo mi je krasno, imeli smo se lepo, ceravno nic posebnega nismo poceli. Biti z ljudmi, ki jih imas rad in v cigar druzbi se dobro pocutis in od katerih dobis energijo - to je verjetno najbolj posebno pocetje (vsaj pri mojih letih- aha, medtem se mi je natekla 57-ta zima, hudo, kot da gre za nekoga drugega - za eno malce zaobljeno Scarlet, medtem ko je tista ta poskocna in seksi nekje skrita in se vedno miga..). Srecala sem vecino dragih prijateljev, z nekaterimi ponovno vzpostavila stik, do nekaterih pa nisem prisla ali pa mi ni bilo dano. Z mladima dvema je bilo krasno - no ja, s Twaylo sva ene dvakrat planili v ognjevit spor o nicemer (verjetno sva ga tudi malce prevec dali na zob- zdaj sva ze pridni, vsaka na svojem koncu), racunalnicar je bil zaskrbljeni opazovalec, Shad pa ni sodeloval, on zadnje case raje renci, ce mu kaj ni vsec… Lump.

Ja, bilo mi je tako dobro, da nisem nasla casa za pisanje - vse sem pocela z uzitkom - od mamskih poslov do obiskov, sprehajanja velike mrcine in opravkov. Na predvecer Novega leta sem bila v Loki pri majki - sva pospravljali kopalnico in pili jajcni konjak (pred tem sva se podprli z joto) in bilo je prav super. Da ne omenjam, da smo spacali darilno pogodbo, kar pa pravzaprav samo po sebi ni zanimivo. Za Bozic smo bili doma sami trije blogarji, smo vse lepo okrasili in malo rajali. Poleg Shada je bil z nami se Rudi ( Twajlin blog), ki smo ga bili veseli kot otroci (gre za s helijem napolnjen balon v obliki jelencka, da ne bo pomote). Potem pa, kot receno, eni na Azurno, eni pa v Loko.

V Kairo sem se vrnila vceraj popoldne, na Dunaju skoraj ne bi mogli pristati zaradi bocnega vetra (pa potem smo - ob takem ne vem, a smo bili hrabri ali avanturisticni - prebrala sem namrec, da primanjkuje pilotov in da za krmila posajajo kar novince, ce je treba), v velikem stanovanju je pusto in hladno, pa se Adi ne dela, kar je grozno (Adi je TV- po pesmi Smolarja “Bog ne daj da bi crknil televizor”), mene hoce kar kap, ce je v “out”-u. Se sreca, da me je danes Jadranka za moj r.d. peljala na kosilo na La Pasho (jedli sva le zelenjavo, kot se spodobi za disciplinarani petdesetletnici). Od petka dalje se bom do nadaljnega sla razlocevalno dieto, tako sva se dogovorili z Apolonijo …

Ma prav nic mi ne tecejo besede, zajemam v svoj notranji vodnjak, pa nicesar ne potegnem ven..Kot receno, ponovoletni, podopustniski blues, ki tudi mora biti. Da clovek postoji, se umiri, kaksno rec domisli in potem nadaljuje, po moznosti majckeno manj vihravo in pobezljano, predvsem pa manj stresno in s pozornostjo do drugih. Pa da si rece, da kaksnih reci v tem novem letu NE BO pocel, ker so dokazano neumne, skodljive, negativne. Bo treba napisati en listek, se je cas. jaz morda ponoci, ko se vcasih zbudim in mi v vodnjaku brbota…